FILOZOFIJA

DUŠA ( jiva)

Napačno razumevanje človeškega bitja je, ko se enači s telesom v katerem se nahaja tudi duša. V resnici je duša živo bitje, ki se nahaja v minljivem začasnem telesu, katerega si je človek pridobil skladno z delovanjem v prejšnjem življenju. Duša torej ni samo del našega telesa ampak je glavna gonilna sila, brez katere telo sploh ne more obstajati. Zaradi odsotnosti duše se klinično mrtve osebe ne da več oživeti. Duša je duhovna, zato je ne moremo zaznati z materialnimi čutili. Kako potemtakem dokazati njen obstoj? Rešitev je dokaj enostavna. Zaznamo jo lahko z inteligenco, ki temelji na znanju Vedskih spisov, kjer so opisane njene karakteristike. 

Duša je iznad grobih čutil kakor tudi iznad finih čutov, kot so denimo ego, inteligenca in um (Bhagavad-gita 3.42). Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je transcendentalna in je nad materialnim konceptom, zato ni ubita, ko je ubito telo (Bhagavad-gita 2.20). Duše ne more voda zmočiti, ogenj sežgati, veter posušiti in meč razsekati (Bhagavad-gita 2.23). Njen simptom je zavest, ki prežema celotno telo. Nahaja se v predelu srca in lebdi med petimi vrstami zraka, kot so prana, apana, vyana, samana in udana (Mundaka Upanišada 3.1.9). V primeru, da nas nekdo užali ne čutimo bolečine v glavi ampak v srcu, ki je iz stališča medicine le mišica, ki črpa kri po telesu. Velikost duše je ena deset tisočinka konice lasu in je manjša kot atom (Švatašvatara Upanišada 5.9). 

Narava duše je po kakovosti sicer enaka Bogu, ampak nikoli tudi po količini. Podobno kot je kapljica morske vode v primerjavi s celim oceanom zanemarljiva, je tudi duša majhna, Bog pa velik.

Duša je večna in nikoli ni bila ustvarjena. Njena naravna lastnost pa je vdano služenje Bogu. Toda zaradi dolgega druženja z materialno naravo se je njen koncept v povezavi z materialnim telesom spremenil v vlogo uživalca in kontrolorja. Eden od naših glavnih ciljev bhakti yoge je navdušiti živo bitje, da se vrne nazaj k Bogu. Živo bitje brez Boga namreč ne more biti srečno. Podobno je kot iskra, ki zapusti ogenj in zato slej kot prej usahne. Ker je telo minljivo se tekom življenja spreminja, za razliko od večne duše, ki je nespremenljiva in daje telesu občutek večne mladosti. Smrt zato ni nič drugega, kot prehod duše v novo mlado telo (Bhagavad-gita 2.13). Vsako živo bitje bi vsekakor moralo poznati znanost o duši in se tako dvigniti nad materialni koncept življenja polnega dualnosti.