FILOZOFIJA

ČAS (kala)

Vpliv časa povzroči, da vse v materialnem svetu slej kot prej propade. V duhovnem svetu pa vpliva časa ni. Vsako živo bitje je zaradi tega v materialnem svetu podvrženo rojstvu, bolezni, starosti in smrti. Prisotnost duše v telesu na ta način širi zavest in idejo večne mladosti tudi na minljivo materialno telo.

Potek časa ni linearen, ampak cikličen, zato ga vedska kultura imenuje kala-čakra ali kolo časa. Cikličen čas kaže na to, da je naša civilizacija bila že mnogokrat na tako visoki tehnološki ravni kot je denimo danes. Minevanje časa pa se navzven vidno odraža tudi z naravnimi pojavi, kot so lunini cikli, sončevo leto ter dan in noč.

Vedska kultura je operirala z zelo velikim razponom časovnih enot. Truti je najmanjša enota in znaša 8/13.500 sekunde, kar predstavlja čas potovanja svetlobe okoli prašnega delčka v zraku. Para pa je najvišja enota in se nanaša na življenjski vek Brahme, ki traja 311 bilijonov let. Vsako živo bitje običajno živi svojih sto let, kar se iz človeške perspektive odraža na različne načine. Muha enodnevnica denimo živi en dan, čebela en mesec in hrček eno leto. Lunin cikel je za prednike oz. Pitrije dolg dan in noč (Šrimad-bhagavatam 3.11.11). Sončevo leto pa predstavlja dan in noč za polbogove oz. Deve (Šrimad-bhagavatam 3.11.12). Tako znaša povprečna doba na rajskih planetih 36.000 let. Manu in upravni polbogovi živijo 71 divya-yug, kar pomeni seštevek štirih časovnih dob, in sicer zlate, srebrne, bronaste in železne dobe. Manu potemtakem živi 306.720.000 človeških let. V dnevu Brahme  imenovanem tudi kalpa, ki traja 4.320.000.000 človeških let, pa se zamenja 14 Manujev. Brahma tako živi 311 bilijonov let, kar predstavlja en izdih Maha Višnuja. Na ta način z vsakim svojim izdihom ustvari nešteto univerzumov in jih nato z vdihom spet uniči.

Vsako časovno obdobje določa tudi neka žlahtna kovina, katerih žlahtnost se skladno s tokom časa vse bolj degradira. Vsaka naslednja doba pa ni samo manj žlahtna, temveč izgubi tudi eno temeljno religiozno vrednoto. Najprej se izgubi strogost, nato usmiljenje, sledi čistoča in kot četrta se v naši trenutni dobi izgublja še resnicoljubnost. Prav tako se znižuje tudi trajanje dob in skladno z njimi življenjska doba ljudi, ki živijo v njih. Skladno s časom se torej vse degradira do zadnje železne dobe ali Kali-yuge, ki traja 432.000 let v kateri ljudje živijo maksimalno 100 let. Predhodna doba se je imenovala bronasta ali Dvapara-yuga, ki je trajala dvakrat dlje. Ljudje v tem času so živeli 1.000 let. Pred njo so ljudje živeli 10.000 let in sicer v srebrni dobi ali Treta-yugi, ki je trajala trikrat dlje od železne. Prva doba pa se imenuje zlata ali Satya-yuga, kjer ljudje živijo 100.000 let in traja štirikrat dlje kot železna. Trenutno smo na začetku in živimo šele 5.000 let železne dobe, ki se bo tekom časa degradirala do popolnega uničenja civilizacije. Na njenem koncu pa bo peščica preživelih svetnikov začela novo Satya dobo ali Krita-yugo.

V materialnem svetu je vse obsojeno na propad. Celo najbolje zgrajene stavbe tekom časa propadejo, vsi svetovi propadejo (Bhagavad-gita 11.32) in umrejo vsa živa bitja, vključno z stvarnikom našega univerzuma Brahmo. In samo vprašanje časa je kdaj bo neka stvar propadla dokončno.