Inteligenca
Neki delavci so kritizirali kraljevega ministra in govorili, da samo sedi in nič ne dela. Kralj jih je spomnil, da je za mesto ministra potrebna visoka inteligenca. Razglasil je, da bo napravil test za vsakogar, tudi za ministra. Kdorkoli bo test opravil, bo postal novi minister.
Kralj je rekel: »Vzemite tega velikega slona, ga stehtajte in me obvestite o njegovi natančni teži.«
Navadni ljudje so bili zmedeni. Kje naj najdejo tehtnico za tehtanje slona? Ničesar niso mogli narediti. Čez nekaj časa so se vrnili h kralji brez odgovora. Potem se je kralj obrnil k ministru in rekel: »Bodi ljubezniv in stehtaj tega velikega slona.«
Po šestih minutah se je minister vrnil in dejal: »Težak je tri tone in pol.«
Ljudje so od osuplosti odprli usta, bili so zelo presenečeni, »Kako kot?« so vprašali. »Čez šest minut se je vrnil s točno težo.«
Kralj je vprašal: »Kako si ga stehtal? Si našel kakšno ogromno tehtnico?«
»Ne, gospod,« je odgovoril minister. »Slona ne moreš stehtati na navadni tehtnici. Pretežak je.«
»Peljal sem ga na ladjo in označil nivo, do katerega se je dvignila voda. Potem sem slona izkrcal in na ladjo začel nositi uteži, dokler voda ni dosegla istega nivoja.«
Potem se je kralj obrnil k delavcem: »Sedaj razumete razliko?!«
Ker je povedal to zgodbo, je Prabhupada citiral stih iz svetih spisov:
«Človek, ki ima inteligenco, ima moč, medtem ko je človek brez inteligence, neumnež, brez moči.« Prabhupada je zaključil:
»Ateisti, znanstveniki in razni kritiki bhakt so takšni- neumni in malopridni. Mi en sprejemamo njihovih nasvetov. Mi sprejemamo nasvete samo do Krišne in njegovega predstavnika.«
Šrila Prabhupadov služabnik je imel težave z obvladovanjem čutil, pa je zaprosil Šrila Prabhupado, da mu predpiše kakšno posebno dieto. Ko se je razvedelo, da je Šrila Prabhupada predlagal neko posebno dieto, je tudi nek drugi bhakta prišel k Šrila Prabhupadi s podobnim razlogom. »Prabhupada, ali obstaja kaj, kar bi lahko vzel in bi mi pomagalo, da bi bolje obvladoval svoj jezik? Mogoče bi se moral izogibati nekaterim stvarem, kot na primer sladkorju?«
Prabhupada je odgovoril: »Postopek, s katerim obvladuješ svoj jezik je mantranje in molitev.«
»Toda jaz mantram in tudi molim, pa imam vseeno težave,« je odgovoril bhakta.
Prabhupada se je nasmejal in se naslonil na naslonjalo: »Ja,« je odgovoril, »tudi jaz imam jezik; vendar jej kar se da enostavno hrano.«
Potrem je začel Šrila Prabhupada govoriti o dogodku iz druge svetovne vojne, ko se je začelo bombardiranje Kalkute. Ravno v trenutku, ko je začel častiti prasadam (hrano, ponujeno Krišni), so njegovi prijatelji pritekli k njegovi hiši in ga opominjali: »Abaj Čaran, pridi hitro! Sirene naznanjajo zračni napad! Bombe padajo!« Prabhupada jim je odgovoril, da sedaj ne utegne, ker je njegova žena pravkar pripravila kačorije (polnjene pogačice). Nato jim je še dejal: »Pojdite v zaklonišče, jaz bom ostal tukaj.« Kačorije je ponudil Krišni, jih pojedel in kasneje mantral Hare Krišna.
Šrila Prabhupada je na samem začetku svojega pridiganja v Ameriki hrabril bhakte, da sodelujejo v devocijski ekstazi petja in plesanja. Med svojim jutranjim sprehodom je Prabhupada vsakega bhakto posebej vprašal: »Si včeraj zvečer pel?« Mislil je na skupni kirtan v templju.
»Poskušal sem, vendar je bil tempelj tako poln, da zame ni bilo prostora,« je odvrnil eden izmed bhakt. Gargamuni je rekel: »Jaz nisem, ker sem se bal, da se bom, kot vedno doslej, razjokal.« Čeprav je odgovor kazal na to, da je njegov bhakta še začetnik, je Šrila Prabhupada zelo resno odgovoril: »Kadar si s posvetnimi ljudmi,« je rekel, »ne bi smel jokati, ker te ne bi razumeli. Kadar pa si z bhaktami, lahko jočeš, ker bhakte vedo, da jočeš za Krišno.«
Kasneje je to Šrila Prabhupada tudi sam pokazal. Nekoč so med nedeljskim programom bhakte igrali dramo, kako je Narada Muni rešil lovca Mrigarija. Višniudžana das je imel vlogo Narade in ko je začel recitirati stihe iz ’Molitve mojemu duhovnemu učitelju’, so lahko vsi opazili, da se v kotičku Šrila Prabhupadovega očesa nekaj sveti. Šrila Prabhupada je imel v očesu solzo, ki se je bleščala kot diamant. Ko ej Šrila Prabhupada odšel, so se vsi bhakte zbrali in spraševali drug drugega: »Ste videli diamant v Prabhupadovem očesu?«
