Preden lahko nekoga slišimo, mu moramo biti pripravljeni prisluhniti. V čem je torej naša težava? V tem, da Bog ne govori ali v tem, da Mu pravzaprav mi nočemo prisluhniti? Morda je tako, da On že govori, a je le malokdo pripravljen prisluhniti Njegovim besedam. Nekateri so razočarani, ker bog osebno ne pride in končno jasno pove, kaj hoče. Če od nas sploh kaj hoče. Morda zdaj sedite v udobnem naslonjaču in ko ste razmislili o vsej zmedi, ki jo povzročajo religije, ste se odpovedali vsakemu naporu v tej smeri. Mnogim se zdi, da bi moral do takega zrelega zaključka priti vsakdo, ki ima kaj soli v glavi. Naravnost revolucionarno pa je morda še enkrat premisliti in se prepričati, da si nismo samo olajšali vesti in se na lahko izognili naporu, ki nam tako ali tako ne diši.
Konec koncev, koliko je danes ljudi na svetu, ki bi se radi približali Bogu? Ali morda kar vsi hrepenimo po tem, da bi Ga zares spoznali, On pa se nam skriva in nas zavaja na kriva pota? Ali nalašč ne odgovarja na klice, ki prihajajo iz naših čistih src?
»Ker je Bog večinoma tiho, nekateri misli, da lahko počnejo karkoli v Njegovem imenu.« Tako je neki Galilejec, po rodu Arabec, razmišljal o dogodkih na Bližnjem vzhodu. Svetopisemske dežele že dolgo pretresajo nemiri. Na obeh straneh pa vam bodo zatrjevali, da Bog njihovo rogoviljenje odobrava. Kdor ne verjame, Ga lahko pa kar sam vpraša. Prav, zakaj pa ne? Če Ga vsi drugi tako dobro slišijo, zakaj ne tudi mi.
Ali tudi vi mislite, da je Bog večinoma tiho? PO vsem tistem, kar se je že zgodilo in se še ’dogaja v Njegovem imenu’, človeka res vleče, da bi kaj takšnega zaključil. Ravno zato je morda spet revolucionarno napisati kaj tako logičnega, kot je tole: Tiho je samo takrat, ko Mu nočemo prisluhniti. Za tiste, ki so nestrpni do pripadnikov drugih religij, zanje je Bog morda res tiho. Zakaj pa naj bi bil tiho tudi za tiste, ki Mu hočejo prisluhniti in storiti, kar naroča?
Ozrimo se še malo dlje na vzhod. V 16. stoletju je bila indijska pokrajina Bengalija pod muslimansko upravo. Tu smo torej v še enem okolju, ki je kot nalašč za preizkus religiozne zrelosti. Ena dežela, dve religiji. Ali to pomeni dva Boga? Je treba torej za svojega Boga izkopati bojno sekiro?
Izstopajoča oseba tistega časa je bil svetnik Haridasa Thakura, ki je bil pravzaprav rojen v muslimanski družini, a velja za enega najbolj zglednih privržencev staroindijske vedske tradicije. Nekoč ga je priprl muslimanski vladar, ki ga je motila drugačnost Thakurjeve religiozne pripadnosti. Haridasa pa mu je dejal: »Vsa živa bitja v tem stvarstvu navdihuje Gospod v njihovih srcih, da delujejo na različne načine. Pripadniki različnih religij slavijo sveto ime Gospoda in Njegove odlike v skladu z nazorom svojih svetih spisov. Vsevišnji Gospod sprejme vsakogaršnje razpoloženje. Če je kdo nestrpen do religije drugega, je nestrpen do samega Boga, ki se časti v tej religiji. Ker je Bog eden, takšen človek torej goji zavist do istega Vsevišnjega Gospoda, ki Ga sam časti.«
Vedska tradicija je monoteistična in ko jo primerjamo z drugimi monoteističnimi religioznimi tradicijami, lahko ocenimo besede Haridase Thakure. Nedvomno obstajajo razlike v podrobnostih o razumevanju Boga, ki so nastale zaradi razlik v času, kraju in okoliščinah, v katerih je bilo to razumevanje predstavljeno. Toda Bog- da bi bil Bog- je lahko samo eden.
Pripadniki vedske tradicije, kakršen je Haridasa Thakura, niso nikoli čutili potrebe, da nasilno širijo svoje razumevanje Boga. Izrek pravi, da je pero močnejše od meča, kar lepo opisuje učinkovitost vedske književnosti.
Stališče vedskih spisov je, da je poslušanje Boga istovetno s poslušanjem (1) verodostojnih svetih spisov; (2) ljudi, ki te svete spise pravilno razumejo. V tem svetu, kjer bi bil vsakdo najraje kar sam ’Bog’, se kaj lahko zgodi, da so sveti spisi tudi napačno razloženi. Zato so tukaj tudi svete osebe, ki te spise pravilno razumejo. Dandanes marsikdo dvomi v kaj takega. Svetniki so stvar preteklosti, danes so na svetu samo še slabi ponaredki. Če je tudi vas razočaral kdo izmed njih, zdaj morda spet sedite v svojem naslonjaču in se zaklinjate, da z ’današnjimi svetniki’ nočete več imeti opravka.
Ne, ni nam treba obupati. Morda si bomo stanje lažje predstavljali ob primeru iz bolj znane stroke. Na primer denar- lahko je pristen ali ponarejen. Tudi, če na s je kdo prevaral s ponarejenim denarjem, nam še ni potrebno zaključiti, da je ves denar ponarejen. Pristen denar še vedno obstaja. Ravno tako- ljub ponaredkom- so na tem svetu še vedno pristne svete osebe. Kaj pravi zdrava pamet? Pristne svete osebe so pristno povezane z Bogom. Znajo Mu prisluhniti. Zmožnost prisluhniti Mu je znak vdanosti.
Iz naslanjača se morda sliši: »Kako prosim? Česa?« V vedski književnosti se vdanost opisuje s sanskrtsko besedo bhakti. Za razvoj bhakti pa je potrebno duhovno znanje. Brez duhovnega razumevanja je religioznost samo sentiment, od katerega je več škode, kot koristi. Marsikdo bo prikimal. In vedska književnost je namenjena takšnemu duhovnemu izobraževanju. Če bi se poglobil v vedske spise, bi odkril razlago, da je vdanost Gospodu pravzaprav že v srcu vsakogar, le da je uspavana. Prebudimo jo s poslušanjem- ali branjem- o Gospodu iz verodostojnih virov.
Ste pripravljeni poskusiti? Prav ta vedska književnost vam je na voljo delno že prevedena v slovenščino. Pojasnila on starih sanskrtskih besedilih so edinstveno delo vdanosti in učenosti A.C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade, ki je svetu predstavil globino vedske književnosti.
V njej je veliko govora o poslušanju. Vzemimo za primer naslednji odlomek, prevod sanskrtskega verza: »Kdor le prisluhne tej vedski književnosti, bo takoj razvil čut za bhakti, vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu, kar bo pogasilo ogenj tarnanja, iluzije in bojazni.«
Se vam zdijo tarnanje, iluzija in bojazen neznani pojmi? Pomanjkanje želje, da bi prisluhnili Bogu, je ponavadi povezano z dejstvom, da na prvo mesto postavljamo sebe in svoje želje. Prav ta naša naravnanost je izvor tarnanja, iluzije in bojazni in nas preprečuje, da bi bili mirni in srečni. Ni se lahko obrniti stran od sebičnih želja in prisluhniti Bogu. Vendar je to ključ do miru in sreče. Če lahko mi slišimo Boga, nas lahko nedvomno sliši tudi On. In nam pomaga. V vedski književnosti lahko preberemo tudi naslednji verz:
»Gospod je dobrotnik vsakogar, ki se Mu iskreno želi približati. Če le razvijemo željo, da Mu prisluhnemo, Gospod to povrne tako, da očisti naše srce vseh sebičnih želja.«
Če bo pri vaših vratih pozvonilo, boste najbrž morali odložiti revijo in vstati iz naslonjača. Če je pred vrati fant z nenavadnimi knjigami, mu ne recite, da vas ne zanimajo. Prisluhnite mu. Morda boste presenečeni.
